Mezel mi ajvar je po skorji kruha
in čevelj tolkel je po trdem tlaku.
Tobak in žganje in salama suha,
drug z drugim so oplajali se v zraku.
Vrh brun iz pločevine zbita streha
pred točo, dežjem, snegom me je krila.
A mnogo več kot plahta si mi bila!
Včasih edina si bila uteha.
Pozabljena, ker nov se prostor išče.
Je najprej tvoje rušenje pričeto.
Na grobu tvojem sveč ni — le gradbišče.
A težko to minilo bo še leto.
Saj prideš potlej spet kaj k nam okoli?
Odgovor tih je, a doni: »Nikoli.«