Memoizacija v Pythonu#
Videli smo, da s pristopom od spodaj navzgor lahko učinkovito izračunamo rešitev problema dinamičnega programiranja, vendar se končna rešitev precej razlikuje od najbolj naravne rekurzivne rešitve. Če smo pripravljeni malo učinkovitosti žrtvovati za enostavnost in preglednost, lahko uporabimo memoizacijo (ne memoRizacijo), kjer računalnik samodejno poskrbi za shranjevanje že izračunanih vrednosti.
Za primer si vzemimo funkcijo kvadrat, ki res ne porabi veliko časa za izračun, vendar vmes nekaj izpiše, zato bomo lahko spremljali, kolikokrat se pokliče.
def kvadrat(x):
print('Računam', x)
return x ** 2
kvadrat(10)
Računam 10
100
kvadrat(10)
Računam 10
100
Kot vidimo, v vsakem klicu funkcija izpiše niz in na novo izračuna y. Funkcijo lahko enostavno popravimo tako, da si že izračunane vrednosti shrani v slovar kvadrati.
kvadrati = {}
def mem_kvadrat(x):
if x not in kvadrati:
y = kvadrat(x)
kvadrati[x] = y
return kvadrati[x]
mem_kvadrat(10)
Računam 10
100
mem_kvadrat(10)
100
Kot vidimo, je funkcija ob drugem klicu vrnila že izračunano vrednost. Postopek lahko ponovimo tudi v splošnem s funkcijo, ki vzame (skoraj) poljubno funkcijo f in z njeno pomočjo definira funkcijo mem_f, ki hrani rezultate, nato pa mem_f vrne.
def memoiziraj(f):
rezultati = {}
def mem_f(x):
if x not in rezultati:
rezultati[x] = f(x)
return rezultati[x]
return mem_f
Na ta način iz običajne funkcije enostavno naredimo funkcijo, ki si zapomni že izračunane vrednosti.
mem_kvadrat2 = memoiziraj(kvadrat)
mem_kvadrat2(10)
Računam 10
100
mem_kvadrat2(10)
100
Poleg tega je slovar rezultatov lokalen, zato ga za razliko od slovarja kvadrati od zunaj ne moremo spreminjati.
kvadrati[2] = 5
mem_kvadrat(2)
5
V Pythonu je zadeva še bolj enostavna, saj lahko uporabimo dekoratorje. To so funkcije, ki jih lahko uporabimo na Pythonovih definicijah funkcij ter z dobljenimi rezultati povozimo prvotno definicijo. Zaporedje
def f(x):
...
f = deko(f)
v katerem najprej definiramo funkcijo f, nato jo spremenimo s funkcijo deko in dobljeni rezultat shranimo nazaj pod ime f, lahko na kratko napišemo kot
@deko
def f(x):
...
Tako lahko napišemo:
@memoiziraj
def kvadrat(x):
print('Računam', x)
return x ** 2
kvadrat(10)
Računam 10
100
kvadrat(10)
100
Na ta način smo z dodatkom samo ene vrstice poskrbeli, da si funkcija kvadrat hrani vrednosti. Podobno lahko definiramo tudi:
@memoiziraj
def stevilo_stolpov(n):
if n < 0:
return 0
elif n == 0:
return 1
else:
return sum(stevilo_stolpov(n - k) for k in [1, 2, 3])
stevilo_stolpov(100)
180396380815100901214157639
Dekorator memoiziraj je precej koristen, zato že obstaja v Pythonovi standardni knjižnjici functools. Od verzije Python 3.9 ga najdemo pod imenom cache, ki podpira tudi funkcije z več argumenti in podobno. Že pred verzijo 3.9 pa je obstajala splošnejša različica lru_cache (least recently used), ki sprejme število maxsize nazadnje izračunanih vrednosti, ki naj jih še hrani. Če za maxsize podamo None, si bo računalnik hranil vse do sedaj izračunane vrednosti.
from functools import lru_cache
# oz. from functools import cache
@lru_cache(maxsize=None)
# oz. @cache
def stevilo_stolpov(n):
if n < 0:
return 0
elif n == 0:
return 1
else:
return sum(stevilo_stolpov(n - k) for k in [1, 2, 3])
stevilo_stolpov(100)
180396380815100901214157639
Kot smo namignili, ne moremo memoizirati čisto vsake funkcije. Težavo povzročajo tisti argumenti, ki jih ne moremo shraniti v slovar. Na primer, poskusimo uporabiti memoizacijo pri iskanju najcenejše poti v matriki.
@lru_cache(maxsize=None)
def cena_najcenejse_poti_iz_polja(matrika, i, j):
m, n = len(matrika), len(matrika[0])
if i < n - 1 and j < m - 1:
cena_navzdol = cena_najcenejse_poti_iz_polja(matrika, i + 1, j)
cena_desno = cena_najcenejse_poti_iz_polja(matrika, i, j + 1)
return matrika[i][j] + min(cena_navzdol, cena_desno)
elif i < n - 1:
cena_navzdol = cena_najcenejse_poti_iz_polja(matrika, i + 1, j)
return matrika[i][j] + cena_navzdol
elif j < m - 1:
cena_desno = cena_najcenejse_poti_iz_polja(matrika, i, j + 1)
return matrika[i][j] + cena_desno
else:
return matrika[i][j]
m = [[131, 673, 234, 103, 18],
[201, 96, 342, 965, 150],
[630, 803, 746, 422, 111],
[537, 699, 497, 121, 956],
[805, 732, 524, 37, 331]]
cena_najcenejse_poti_iz_polja(m, 0, 0)
---------------------------------------------------------------------------
TypeError Traceback (most recent call last)
Cell In [23], line 1
----> 1 cena_najcenejse_poti_iz_polja(m, 0, 0)
TypeError: unhashable type: 'list'
Matrike Python ne more shraniti v slovar. Vendar nam je v resnici ni treba, ker se spreminjata le argumenta i in j. Tako lahko naredimo pomožno funkcijo, ki je odvisna samo od teh dveh argumentov, nato pa dekorator uporabimo na njej:
def cena_najcenejse_poti(matrika):
m, n = len(matrika), len(matrika[0])
@lru_cache(maxsize=None)
def pomozna(i, j):
if i < n - 1 and j < m - 1:
cena_navzdol = pomozna(i + 1, j)
cena_desno = pomozna(i, j + 1)
return matrika[i][j] + min(cena_navzdol, cena_desno)
elif i < n - 1:
cena_navzdol = pomozna(i + 1, j)
return matrika[i][j] + cena_navzdol
elif j < m - 1:
cena_desno = pomozna(i, j + 1)
return matrika[i][j] + cena_desno
else:
return matrika[i][j]
return pomozna(0, 0)
cena_najcenejse_poti(m)
2427