Uvod v Python

Uvod v Python#

Aritmetični izrazi#

Videli smo, da lahko v Pythonu seštevamo, seveda pa so nam voljo tudi ostale osnovne računske operacije: - za odštevanje, * za množenje in ** za potenciranje. Za deljenje Python pozna dve operaciji: običajno deljenje / in pa celoštevilsko deljenje //, ki zavrže morebitni ostanek. Če želimo izračunati samo ostanek, uporabimo %. Prioriteta operatorjev je določena tako kot običajno: najtesneje veže potenciranje, nato množenje in deljenji, nazadnje pa seštevanje in odštevanje. Če želimo vrstni red spremeniti, uporabimo običajne oklepaje. Še to: da je koda bolj berljiva, damo na vsaki strani operatorja po en presledek.

(1 + 5) ** (9 - 2)

123 / 10

12.3

123 // 10

123 % 10

123 ** (45 + 67)

1173201153236117392747457141184065170953567764283837482787268119007036898684512512556572577156186549602764788041495818311329933349581701014867937205332087819177539156963702612817234021747525564287508352993790061063457990401206082438721

Vidimo, da velika števila Pythonu ne povzročajo velikih težav.

Attention

Razmislite, kako bi izračunali predzadnjih sto števk števila \(2^{12345}\)?

Spremenljivke#

Izračunane vrednosti si lahko shranimo tudi v spremenljivke, ki jih potem uporabljamo v kasnejših izračunih. Za to uporabimo prireditveni stavek oblike

ime_spremenljivke = vrednost_ki_jo_zelimo_shraniti

na primer:

a = 3 + 3

Za razliko od aritmetičnih izrazov prireditveni stavek ne vrne nobene vrednosti, zato se izhodna celica ne prikaže. Vseeno pa lahko vidimo, da je Python vrednost izračunal in jo shranil, saj sledeči izraz upošteva, da je a enak 6:

7 * a

V celici lahko zaporedoma izvedemo tudi več ukazov:

b = a + 8
c = 3 * b
a + b + c
5 * c

Vidimo, da se je v izhodni celici prikazala le vrednost zadnjega izraza. Če želimo, lahko v prireditvenem stavku nastavimo več vrednosti hkrati:

a, b = 10, 15
a + b

Vrednost spremenljivke lahko tudi povozimo z novo vrednostjo, vendar to na preostale spremenljivke ne vpliva, saj se vedno shrani tista vrednost, ki smo jo podali v prireditvenem stavku.

a = 10 
b = a + 3
b

Na primer, če vrednost a povozimo, se vrednost b ne spremeni, saj je prireditveni stavek b = a + 3 najprej izračunal vrednost desne strani, torej 13, in v b shranil število samo.

a = 25
b

Za primer daljšega programa si oglejmo Fermijevo oceno števila učiteljev matematike v slovenskih osnovnih šolah:

stevilo_slovencev = 2000000
pricakovana_zivljenska_doba = 75
velikost_generacije = stevilo_slovencev / pricakovana_zivljenska_doba
stevilo_osnovnosolcev = 9 * velikost_generacije
stevilo_razredov = stevilo_osnovnosolcev / 25
stevilo_ur_matematike_na_teden = 4.5 * stevilo_razredov
stevilo_uciteljev_matematike = stevilo_ur_matematike_na_teden / 20
stevilo_uciteljev_matematike

2160.0

V Sloveniji bi tako moralo biti približno 2000 učiteljev matematike. Opazimo, da lahko imena spremenljivk vsebujejo več kot eno črko, česar smo navajeni v matematiki. V programiranju je zelo pomembno, da so imena čimbolj opisna, saj tako hitreje razumemo, kaj počne program.

Funkcije#

Pod imeni pa se ne skrivajo samo števila temveč tudi funkcije. Na primer, Python poleg aritmetičnih operacij ponuja osnovne funkcije, kot na primer max in min za izračun maksimuma in minimuma. Pokličemo jih tako, da za imenom funkcije v oklepajih naštejemo argumente, ločene z vejicami:

max(3, 6)

min(12, -5)

-5

max(min(10, 20), 30 // 2)

Matematične funkcije so na voljo v ločeni knjižnici math. Do njih lahko dostopamo na dva osnovna načina:

Knjižnico uvozimo s stavkom import math, nato pa do funkcij in konstant dostopamo tako, da dodamo math. pred vsako ime:

import math
math.sqrt(2) / 2

0.7071067811865476

math.sin(math.pi / 4)

Drugi način pa je, da iz knjižnice s stavkom from math import ... uvozimo posamezne vrednosti, nato pa do njih dostopamo direktno:

from math import sqrt, sin, pi

sqrt(2) / 2

0.7071067811865476

sin(pi)

1.2246467991473532e-16

Attention

V zadnjem ukazu nismo dobili pričakovanega odgovora 0. Računalnik namreč ne dela s čisto pravimi realnimi števili, temveč z njihovimi približki, ki jim pravimo števila s plavajočo vejico. Za ta števila običajno najprej zapišemo decimalke (ki jim pravimo mantisa), nato pa še eksponent. Število, ki smo ga dobili, je tako enako približno \(1{,}22 \cdot 10^{-16}\), saj e-16 pomeni \(10^{-16}\). Na primer 3.2445e2 pa označuje število \(324{,}45 = 3{,}2445 \cdot 10^2\)).

Obstaja tudi tretji način, ko iz knjižnice s stavkom from math import * uvozimo vse naštete vrednosti, vendar je odsvetovan, ker potem nikoli ne vemo, kaj vse smo uvozili.

Preprečevanje napak#

V programih lahko naredimo tri glavne vrste napak

Sintaktične napake#

Pri teh napakah program napišemo drugače, kot določajo pravila. Na primer, če argumente funkcije ločimo s podpičjem namesto z vejico, ali pa če narobe pišemo oklepaje:

max(2; 4)

  Cell In[20], line 1
    max(2; 4)
         ^
SyntaxError: invalid syntax

max(2, 4))

  Cell In[21], line 1
    max(2, 4))
             ^
SyntaxError: unmatched ')'

Na take napake nas Python opozori, še preden začne z izvajanjem programa, zato jih ne moremo zgrešiti.

Napake ob izvajanju#

Pri teh napakah program napišemo sintaktično pravilno, vendar ga Python ne zna ali ne more izvesti:

1 / 0

---------------------------------------------------------------------------
ZeroDivisionError                         Traceback (most recent call last)
Cell In[22], line 1
----> 1 1 / 0

ZeroDivisionError: division by zero

mix(2, 4)

---------------------------------------------------------------------------
NameError                                 Traceback (most recent call last)
Cell In[23], line 1
----> 1 mix(2, 4)

NameError: name 'mix' is not defined

Opozorila o napakah si bomo še ogledali bolj podrobno, zaenkrat pa si zapomnimo le, da je ključna informacija o napaki v zadnji vrstici opozorila. V prvem primeru je bila napaka deljenje z 0, v drugem pa to, da ime mix ni definirano.

Na precej takih napak (npr. na to, da uporabimo nedefinirano ime) nas bo opozoril že urejevalnik, lahko pa se zgodi, da se bodo pojavile šele ob izvajanju. Pri Uvodu v programiranje to običajno ne bo težava, v praksi pa zna biti precej nerodno, sploh kadar gre za kritično pomemben program (npr. za nadzor jedrskega reaktorja) ali pa kadar s tem izgubimo veliko dela (recimo, da se računalnik po 10-urnem izračunu ustavi, preden izpiše rezultat). Lahko se tudi zgodi, da do napak pride šele ob kakšnih robnih pogojih, zato jih lahko precej časa sploh ne opazimo. Vseeno pa je njihova prednost vsaj ta, da jih opazimo, kadar se zgodijo (kot bomo videli, jih lahko včasih tudi naknadno rešimo).

Vsebinske napake#

Pri vsebinskih napakah je vse videti v redu, vendar je koncu dobimo napačen odgovor, ker smo podali napačna navodila. Recimo, da želimo izračunati razdaljo med točkama (2, 3) in (5, 7):

((2 - 5) ** 2 + (3 - 7) ** 2) ** 1/2

Program smo napisali brez sintaktičnih napak in izvajanje je uspešno vrnilo rezultat, ki pa je žal napačen, ker nismo potencirali na 1/2, temveč potencirali na 1 in delili z 2, saj ima potenciranje prednost pred deljenjem. Take napake so še posebej zlobne, ker jih lahko precej dolgo časa ne opazimo. Znan primer te napake je Mars Climate Orbiter, ki je po devetih mesecih potovanja proti Marsu prehitro vstopil v atmosfero in razpadel. Vzrok je bil v tem, da je del kode delal s SI merskimi enotami, del kode pa z imperialnimi. Škode je bilo za 300 milijonov dolarjev.

Na vsebinske napake nas računalnik ne more opozoriti, saj nam ne zna brati misli. Izognemo se jim lahko tako, da programe pišemo strukturirano iz manjših delov, ki jih sproti preverjamo. Ključno pa je, da jih pišemo berljivo:

Na vsaki strani dvomestne operacije (=, +, **, …) pišemo presledek (tako bi hitreje prepoznali, da ** 1/2 v resnici pomeni ** 1 / 2).
Za ločili (na primer ,) pišemo presledek, pred njimi pa ne.
Spremenljivkam dajemo opisna imena, ki jih pišemo z malimi črkami. Posamezne besede ločimo z znakom _.

Na primer, računalnik bi razumel tudi sledeči izračun števila učiteljev matematike:

s,z=2000000,75
g=s/z
o=9*g
r=o/25
m=4.5*r
u=m/20
u

2160.0

ali celo:

s,z=2000000,75;g=s/z;o=9*g;r=o/25;m=4.5*r;u=m/20;u

2160.0

a pri takem pisanju se nam bo hitro pojavila napaka.

Definicije funkcij#

Kako bi izračunali ploščino trikotnika s stranicami dolžin 4, 13 in 15? Pomagamo si lahko s Heronovo formulo

\[\sqrt{s (s - a) (s - b) (s - c)}\]

kjer je \(s = (a + b + c) / 2\). Tako bi lahko napisali:

a, b, c = 4, 13, 15
s = (a + b + c) / 2
ploscina = math.sqrt(s * (s - a) * (s - b) * (s - c))
ploscina

24.0

Kako pa bi izračunali površino tetraedra pa bi izračunali površino tetraedra, ki ima za lica štiri trikotnike? Načeloma bi lahko pisali:

a, b, c, d, e, f = 896, 1073, 1073, 990, 1073, 1073
s_abc = (a + b + c) / 2
p_abc = math.sqrt(s_abc * (s_abc - a) * (s_abc - b) * (s_abc - c))
s_aef = (a + e + f) / 2
p_aef = math.sqrt(s_aef * (s_aef - a) * (s_aef - e) * (s_aef - f))
s_cde = (c + d + e) / 2
p_cde = math.sqrt(s_cde * (s_cde - c) * (s_cde - d) * (s_cde - f))
s_bdf = (b + d + f) / 2
p_bdf = math.sqrt(s_bdf * (s_bdf - b) * (s_bdf - d) * (s_bdf - f))
povrsina = p_abc + p_aef + p_bdf + p_cde
povrsina

1816080.0

Kot vidimo, to ni najbolj pregledno. V taki kodi z veliko verjetnostjo naredimo kakšno napako. Bolje je, da uporabimo funkcije. Že prej smo uporabili nekaj vgrajenih funkcij, Python pa nam omogoča, da si funkcije definiramo tudi sami. Na primer, definicija funkcije za izračun ploščine trikotnika je sledeča:

def ploscina_trikotnika(a, b, c):
    """Vrne ploščino trikotnika z danimi stranicami."""
    s = (a + b + c) / 2
    ploscina = math.sqrt(s * (s - a) * (s - b) * (s - c))
    return ploscina

Oglejmo si njene sestavne dele. Vsaka definicija funkcije se začne s ključno besedo def, ki ji sledi ime funkcije, v našem primeru ploscina_trikotnika, tej pa v oklepajih našteti argumenti, ki jih funkcija sprejme. Funkcije lahko sprejmejo različno število argumentov. Naša sprejme tri argumente, ki jih bomo shranili v spremenljivke a, b in c. Za dvopičjem sledi glavni del: telo funkcije, torej ukazi, ki naj se izvedejo, ko funkcijo pokličemo. Telo moramo zamakniti za štiri presledke, da se jasno vidi, kaj vse obsega.

V prvo vrstico telesa lahko zapišemo neobvezni dokumentacijski niz oziroma docstring, v katerem na kratko opišemo, kaj funkcija počne. Dokumentacijski niz ni obvezen, je pa koristen, saj uporabniku prek ustrezne podpore v urejevalniku ali funkcije help pove, kaj funkcija počne. Drugo in tretjo vrstico telesa smo že videli, v zadnji pa z ukazom return povemo, katero vrednost naj vrne funkcija. Tako definirano funkcijo potem kličemo na enak način kot vgrajene funkcije.

ploscina_trikotnika(4, 13, 15)

24.0

S pomočjo funkcije ploscina_trikotnika lahko tudi na veliko bolj pregleden način zapišemo funkcijo za izračun površine tetraedra:

def povrsina_tetraedra(a, b, c, d, e, f):
    p_abc = ploscina_trikotnika(a, b, c)
    p_aef = ploscina_trikotnika(a, e, f)
    p_bdf = ploscina_trikotnika(b, d, f)
    p_cde = ploscina_trikotnika(c, d, e)
    return p_abc + p_aef + p_bdf + p_cde

povrsina_tetraedra(896, 1073, 1073, 990, 1073, 1073)

1816080.0

Tako kot drugje v Pythonu, se tudi stavki v telesu funkcije izvajajo od prvega proti zadnjemu. Ko dosežemo stavek return, funkcija vrne vrednost danega izraza ter zaključi z izvajanjem. Tako tudi funkcija

def f(x):
    return x ** 2
    return 1000

vrne kvadrat števila x in ne števila 1000, saj se izvajanje ustavi ob prvem stavku return, zato do drugega sploh ne pride.

f(10)

Če stavka return ne napišemo, funkcija vrne posebno vrednost None, ki označuje manjkajočo vrednost. Pozorno se ji bomo posvetili kasneje, zaenkrat pa jo omenimo le zato, da bomo znali razumeti spodnjo (precej pogosto) napako:

def g(x):
    x ** 2

2 * g(10)

---------------------------------------------------------------------------
TypeError                                 Traceback (most recent call last)
Cell In[33], line 4
      1 def g(x):
      2     x ** 2
----> 4 2 * g(10)

TypeError: unsupported operand type(s) for *: 'int' and 'NoneType'

Pričakovali bi, da bo rezultat klica 2 * g(10) enak 200. Toda ker smo v funkciji g pozabili na return, je funkcija vrnila vrednost None. To lahko razberemo iz opozorila, v katerem približno piše, da operacije * ne moremo uporabiti na celem številu in vrednosti None. Vsakič, ko dobite opozorilo TypeError, v katerem se pojavlja NoneType, posumite na to, da nekje manjka stavek return.

Argumenti funkcije in spremenljivke, ki jih definiramo v telesu funkcije, se izven funkcije ne vidijo. Pravimo, da so lokalne. Namen tega je, da funkcije ne motijo ena druge s spremenljivkami, ki jih uporabljajo. Na primer, če definiramo

def f(x):
    y = 3 * x
    return y

tedaj tudi po klicu funkcije f ne x ne y ne bosta definirana:

f(4)

---------------------------------------------------------------------------
NameError                                 Traceback (most recent call last)
Cell In[35], line 1
----> 1 x

NameError: name 'x' is not defined

---------------------------------------------------------------------------
NameError                                 Traceback (most recent call last)
Cell In[36], line 1
----> 1 y

NameError: name 'y' is not defined

Če pa je y na primer že definiran drugje, pa ga klic funkcije f ne zmoti:

y = 10
f(4)

Včasih imamo za nekatere argumente funkcij v mislih že prav določeno vrednost. Na primer, za izračun logaritma potrebujemo dve števili: osnovo in argument (tudi logaritmand). Toda velikokrat za osnovo vzamemo \(10\), zato namesto \(\log_{10} x\) pišemo kar \(\log x\). V Pythonu lahko neobvezne argumente določimo tako, da jim podamo privzeto vrednost:

def koren(x, n=2):
    return x ** (1 / n)

Pozor, okoli enačajev pri neobveznih argumentih ne pišemo presledkov. Na podoben način take funkcije tudi kličemo:

koren(64, n=3)

3.9999999999999996

V primeru, da drugega argumenta ne podamo, bi Python uporabil privzeto vrednost:

koren(64)

8.0

Logične vrednosti#

Poleg števil Python pozna tudi logični vrednosti True in False, ki označujeta resnico in neresnico. Logične vrednosti ponavadi dobimo kot rezultat primerjav, kot so enakost ==, neenakost != ali urejenostne relacije <, >, <=, >=, ter prek logičnih operacij and, or in not.

1 + 1 == 3

False

3 != 2

True

True and False

False

not (5 == 10)

True

3 < 5 or 10 > 20

True

Logične vrednosti uporabimo v pogojnih stavkih (oziroma stavkih if) oblike

if pogoj:
    # stavki, ki jih izvedemo,
    # ko pogoj drži
else:
    # stavki, ki jih izvedemo,
    # ko pogoj ne drži

Ključnima besedama if/else in pripadajočim stavkom pravimo tudi veji pogojnega stavka. Stavke v obeh vejah moramo zamakniti za štiri presledke tako kot v funkcijah.

Na primer, če izvedemo program

x = 5
if x < 10:
    y = 2 * x
else:
    y = 3 * x - 1
x = y + 7

se bo izvedla veja if, zato bo x na koncu enak 17, y pa 10. V primeru, da bi bila začetna vrednost x = 12, pa bi se izvedla veja else in vrednost x bi na koncu bila 42, vrednost y pa 35.

Če želimo, lahko vejo else v pogojnem stavku tudi izpustimo. V tem primeru se ob neizpolnjevanju pogoja ne zgodi nič.

x = 5
y = 8
if x > 10:
    y = 2 * x
y

Pogojne stavke lahko pišemo tudi v funkcijah. Na primer, funkcijo, ki računa absolutno vrednost, lahko s pomočjo pogojnega stavka napišemo kot:

def absolutna_vrednost(x):
    if x >= 0:
        return x
    else:
        return -x

absolutna_vrednost(-5)

absolutna_vrednost(3)

Če bi želeli vrniti predznak števila, pa moramo ločiti tri primere: negativno število, nič in pozitivno število. To lahko storimo kot:

def predznak(x):
    if x < 0:
        return -1
    else:
        if x == 0:
            return 0
        else:
            return 1

Zgornji pogojni stavek je malo nerodno zapisan. Ker se nam bo dostikrat zgodilo, da se ne bomo odločali le med dvema primeroma, temveč med večimi, nam Python omogoča splošnejše pogojne stavke oblike:

if pogoj1:
    # stavki, ki jih izvedemo,
    # ko pogoj1 drži
elif pogoj2:
    # stavki, ki jih izvedemo,
    # ko pogoj1 ne drži, ampak drži pogoj2
elif pogoj3:
    # stavki, ki jih izvedemo,
    # ko tudi pogoj2 ne drži, ampak drži pogoj3
else:
    # stavki, ki jih izvedemo,
    # ko noben od pogojev ne drži

Beseda elif je okrajšava za else-if. Funkcijo za izračun predznaka bi lepše zapisali kot

def predznak(x):
    if x < 0:
        return -1
    elif x == 0:
        return 0
    else:
        return 1

Izrazi & stavki#

V Pythonovih programih ločimo med izrazi in stavki. Izrazi so vse, kar sestavimo iz funkcij in operacij ter uporabljamo kot argumente funkcij, desne strani prireditvenih izrazov ali pogoje v pogojnih stavkih. Stavki pa so osnovni gradniki Pythonovih programov in jih pišemo enega pod drugim. Zaenkrat smo videli tri vrste stavkov: prva so bili prireditveni stavki, drugi pogojni stavki (ki so potem spet sestavljeni iz gnezdenih stavkov), tretja in najmanj opazna pa so bili izrazi. Običajne izraze lahko prav tako pišemo v programe, vendar ne bodo imeli posebnega učinka. Če napišemo

x = 10
10 + 10
y = 20

se bo vsota 10 + 10 res izračunala, vendar se ne bo nikamor shranila in Python bo na njo hitro pozabil. Kmalu pa bomo srečali tudi izraze, ki bodo imeli vpliv na nadaljnje izvajanje programov.

Python poleg pogojnih stavkov podpira tudi pogojne izraze, s katerimi nekatere stvari napišemo malo elegantneje. Na primer, zgornjo določitev osnovnih točk bi lahko pisali kot:

def absolutna_vrednost(x):
    return x if x >= 0 else -x

V pogojnih izrazih moramo vedno napisati obe možnosti, prav tako pa ne moremo uporabiti elif-a. Načeloma lahko pogojne izraze verižimo kot:

def predznak(x):
    return -1 if x < 0 else 0 if x == 0 else 1

samo to je preveč natlačeno, da bi bilo berljivo. Pogojni stavki so torej precej omejeni, ampak vseeno jih omenjamo, ker znajo včasih kakšno stvar narediti preglednejšo.